muska

Današnji terminal Mihe Zadnikarja na Radiu Študent!

2010-02-04T07:35:00.000-08:00

S privoljenjem avtorja... Izvirni tekst se najde na spletni strani Radia Študent.

Za užitek in misel v muzikah

Bližajoči se kulturni praznik v deželi je lepa priložnost za nekaj grenkih vprašanj in ugotovitev. Že nekaj desetletij se nam tako zastavlja vprašanje, zakaj pogosto prihaja do nesmiselnih in škodljivih sporov na poljih muzike, na poljih, ki nam sicer dajejo toliko zadovoljstva in veselja do življenja. Prav zdaj v teh tednih pa je videti, ko da nas tudi ti in takšni spori pehajo nekam globoko v preteklost. Završalo je v Menzi pri koritu, v tem odličnem metelkovskem prostoru, klubu, koncertni dvorani: Premalo podatkov in verodostojnih informacij iz ozadja imamo, da bi lahko ocenjavali trenutni ideološki razkol, a je iz brbotanja na sceni moči razbrati, da bi se akterji lahko med seboj povsem preprosto dogovorili, če bi le predolgo ne vztrajali v netransparentnem, neurejenem razmerju. Pustimo danes ob strani še usahli RSQ, tudi to je druga zgodba. Toda kar zadeva glasbeno revijo Muska in njeno drastično ukinitev, je stvar precej bolj jasna.

Gre za udar tako imenovanih klasikov v najširšem pomenu izraza, ki sega bolj na področje raznega mainstreama in podleganje podlejšim pravilom igre kakor v samo – nič krivo – klasično glasbo. O klasikih lahko pišemo z mirno vestjo, ker smo jim svojčas bili že precej blizu, jih prepoznali in razkrinkali. Oglejmo si njihovo mentalno podobo. V bistvu so si identični, pa najsi gre za klasično glasbo, jazz ali tudi kaj drugega. Druži jih silno nagnjenje do birokratskega ravnanja in vmešavanja v zadeve drugih. Silno zanimivo je, da so k birokraciji zelo nagnjeni nekateri skladatelji. Ugotavljamo, da so to tisti in takšni, ki sploh ne komponirajo, ampak zgolj pišejo muziko. Zadev torej ne počnejo iz veselja, pač pa zato, ker so jih po naključju – ali pa ne: morda so nezavedno hlepeli po oblasti v kulturni politiki!? – ker so jih kratko malo študirali. Študirali pa muzičnih reči niso zares, poglobljeno, z ljubeznijo in užitkom, z zvedavostjo do širnih glasbenih poljan, ampak tako, da so jih čimprej in zlahka zaključili. Na lepem so spoznali, da ne bodo veliki skladatelji, zato so si raje nabrali številnih funkcij, začeli kopičiti nagrade, se usedli na stolček oziroma na več njih, začeli krojiti kulturno politiko in mešati drek. Navsezadnje so se lotili še najširše in najbolj poglobljene možne glasbene revije – Muske. Seveda so med klasiki izjeme, a te so tiho, ustvarjajo in se bojujejo po svoje. Klasičen svet je silno lep, a tudi krut, to je znano dejstvo. In malo je v njem tistih, ki klasičen svet pojmujejo kratko malo kot enega izmed možnih muzičnih svetov.

Oglejmo si tisto klasično področje, ki je poslušalki, poslušalcu nemara najbližje – svet orkestrov in dirigentov. Med slednjimi je zelo malo takšnih, ki iz svojega dela izžarevajo spoštovanje do vse glasbe kot takšne. Še redkejši so takšni, ki se jim po načinu in slogu dela pozna, da verjamejo v vso glasbo kot takšno. Še manj jih je med živimi. Takšna dva sa bila, denimo, Leonard Bernstein in Carlos Kleiber. Z njima je bilo užitek delati, tudi orkestri so pod njunim vodstvom zveneli dostopno, odprto, prezentno, nazorno, kot vsak dober bend. Omenjena dva – sicer večkrat in razumljivo razglašena za čudaka – sta dokazala, da klasičen svet ni nujno ločen od drugih glasbenih svetov. Večina pa postavlja ločnice, meje, ustrahuje, vlada , reže in kroji.

V umetnosti je verjetno zelo malo tako rigidno postavljenih meja, kakor je meja med klasično in neklasično glasbo. Večina med tistimi birokrati, ki se jim ne posreči, biti skladatelj, kaj šele, da bi znali uživati v muzikah, večina takšnih se postavlja po robu vsakemu drugačnemu pojmovanju – kratko malo ne prenesejo ljudi, ki se nenehno učijo, znajo misliti glasbo in v njej tudi uživati. Slednjih pa je bilo med pišočimi za revijo Muska za naše razmere zelo veliko. Smola je bila tudi v tem, da se je lokalna depandansa Glasbene mladine, tega sicer čudovitega podjetja marsikaterih možnosti, oprijela birokatske revolucije propadlih skladateljev (da ne bo nesporazuma: propadli skladatelji so propadli predvsem zato, ker so ničvredni kot ljudje) in ni znala prisluhniti tako rekoč svojim lastnim otrokom. Ta zadeva se je vlekla kar krepka desetletja. Že na Dunaju je organizacija Glasbene mladine povsem drugačna. Ko si tam mlad in vzameš njihov abonma, je to lahko doživetje, ki si ga zapomniš za vse življenje. Zveni nekako tako, kot vsebina nekdanje revije Muska: Seveda imaš odprte vse dopoldanske generalke slavne Dunajske filharmonije; naslednji teden je v mestu Anthony Coleman in Glasbena mladina te ročno popelje na njegov koncert, kjer lahko spoznaš, kako se danes dela jazz. Meseci v šolskem letu minevajo, dunajska Glasbena mladina pa te organizirano in s strokovnim vodstvom popelje na balkanski žur, med pankerje, metalce, v studio k improvizatorjem ali k tovarišu Fenneszu, kjer se lahko poglobiš v žičke, kompjuterje, vijačenje in brnenje, za otroke je rezerviran en koncert festivala svetovnih godb ... Pa tudi prizorišča so različna – zveš, kaj je koncertna dvorana, kaj je klub, šotor, cerkev, kaj špelunka in kaj ustvarjalni atelje. Zveš, kaj je akustika, kaj elektroakustika in kaj elektrofonija. V enem samem letu imaš na voljo abonma, ki ti predoči vse glasbene širjave. Z malo truda bi bila reč izvedljiva tudi tukaj. A raje ne, raje je treba uničiti še Musko, papir, na katerem je pisalo in bilo videti, kaj vse se lahko dogaja na glasbenem polju, na kakšne vse načine je mogoče igrati in kje vse se dogajajo muzike. V živo so to spoznali kvečjemu tisti otroci izpred let, ki so imeli srečo, da jih je zvedavi učitelj popeljal isti dopoldan v Cankarjev dom in na Metelkovo. Morda ima kdo srečo še doma, da mu odprejo Radio Študent, ga popeljejo v svet starih vinilk, ali da ga v rosnih najstniških letih foter ali teta povabita na koncert Jamesa »Blooda« Ulmerja. Vse drugo je sivi mrak, plehko downloadanje, zbegana mladost. In na drugi strani surovo nepremišljen birokratski zamah, ki iz ministrske hiše, torej le sto metrov daleč od Metelkove, najširše ponudnice raznolikih muzik, dela velikansko in nepopravljivo škodo, ko takole zviška ukine Musko. Z novimi, strožjimi razpisnimi uzancami seveda tudi musko kot tako, ne samo revijo, da ne bo pomote.

Iz ministrske stavbe, kjer kraljujejo skladateljska frustracija in njihove birokratske priležnice, bo v ponedeljek prišla zapoved o dnevu kulture in širnem obisku raznih prireditev. In spet bodo fantje iz Gabrijela oziroma od Jazza v Cerknem edini, ki nam bodo upravičeno in iz srca pisno zaželeli vse najboljše za kulturni praznik. To pa bo tisti dan tudi edina spodbudna pošta. Z željo, da Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v teh prazničnih dneh transparentno razbije ozko glasbeno kliko v svoji bajti, reši Musko, razmisli, kaj početi z Glasbeno mladino in naposled postavi strokovno glasbeno komisijo, ki ustreza realističnemu stanju muzičnih stvari v državi,

se pod današnji Terminal podpiše Miha Zadnikar.

Odgovor upravnega odbora GMS

2010-02-03T12:08:00.001-08:00

Ukinitev revije Muska

2010-01-19T04:08:00.000-08:00

Zveza Glasbene Mladine Slovenije

Upravni odbor

Kersnikova 4

1000 Ljubljana

Ljubljana, 13. 1. 2010

Zadeva: Ukinitev revije Muska

Spoštovana predsednica Petra Mohorčič in upravni odbor ZGMS,

Sodelavke in sodelavci revije Muska se obračamo na vas zaradi ukinitve naše skupne revije. V uvodniku predsednice Petre Mohorčič v zadnji številki Muske (11 + 12 / 09) smo sicer prebrali, da se obeta »stilska preobrazba«, danes pa smo iz nekaj skromnih notic ob jubileju Glasbene mladine Slovenije v tiskanih in elektronskih medijih izvedeli, da se Muska ukinja in da od februarja »nova revija z novim urednikom vstopa v novo obdobje«, saj bo »pokrivala več področij, objavljala pa bo tudi kritike koncertov mladih glasbenikov« (spletna stran RTV Slovenija).

Slutili smo, da se z revijo nekaj dogaja, saj nam na naša vprašanja o prispevkih in vsebinskih poudarkih januarske številke dosedanja odgovorna urednica Ika Prušek ni znala odgovoriti. Obvestila nas je zgolj o tem, da s 1. januarjem 2010 ni več primerni naslovnik za taka in podobna vprašanja.

Glede na vse povedano se nam seveda popolnoma legitimno postavljajo naslednja vprašanja: Kakšni so razlogi in argumenti za ukinitev revije Muska? Kako je z uredništvom in izdajateljskim svetom oziroma kdo so sedaj sploh njuni člani? Kako to, da člani uredništva, stalni sodelavci in drugi sodelavci revije sploh nismo bili obveščeni o tem, kaj se z revijo dogaja oziroma zakaj smo bili iz te t. i. »stilske preobrazbe« izključeni? Zakaj člani uredništva in izdajateljskega sveta niso bili vabljeni na seje UO ZGMS, kjer se je razpravljalo o reviji Muska?

Takšen odnos Glasbene mladine Slovenije do njenih ustvarjalcev programov, piscev in sodelavcev uredništva se nam zdi skrajno neprimeren in despotsko omalovaževalen glede na – očitno necenjen – večletni trud vsakega izmed sodelavcev/k revije.

Revijo Muska nekateri glasbeni poznavalci entuziastično in skorajda voluntersko pomagamo soustvarjati od njenih začetkov. Med nami so tudi pisci, ki so pred dvajsetimi leti in več soustvarjali njeno predhodnico, Revijo GM, in ji pomagali, da se je končno izvila iz oprijema običajnega društvenega glasila. Na GMS ni bilo vedno lahko in vedro. Starejši sodelavci pomnimo, kakšen dosežek se nam je po daljših prepričevanjih zdela že prva barvna naslovnica Revije GM.

Muska se je v slovenskem kulturnem prostoru preobrazila v dragoceno in edinstveno glasbeno publikacijo. Znani domači paradoks je, da so to prej opazili in cenili v tujini, tako svetovno znani glasbeniki, glasbeni novinarji kot preučevalci glasbe in bralci. Dovolj zgovorno je, da zanjo vedo in jo z izrazi občudovanja pokažejo v washingtonski Kongresni knjižnici.

Muska poleg izrazitega pedagoškega poslanstva in strokovnega motrenja kar najbolj raznolikih glasbenih praks ter promoviranja slovenskih glasbenih ustvarjalcev in ustvarjalk neguje glasbeno pismenost med mladimi ter skrbi za kontinuirano medgeneracijsko komunikacijo med bralci in pisci. Zato je poseganje v njeno vsebino in obliko brez kakršnega koli dialoga ali komunikacije s člani uredništva in izdajateljskega sveta najmanj neetično. Toliko bolj, če zanj izvemo iz časopisnih notic.

Tiha in zahrbtna ukinitev Muske je slaba popotnica morebitni novi reviji. Vsem potencialnim sodelavcem sporoča, da so že vnaprej določeni za podizvajalce del, o katerih odstrelu v maniri odtujenih nadzornih svetov v gospodarstvu odloča formalnopravno »čisto« telo, ki se ni sposobno soočiti z argumenti piscev, ki za skupno revijo zalagajo svoje delo, z drugimi delijo strast do glasbe in jo skušajo na različne načine ubesediti.

Danes smo prebrali, da bo nova revija »pokrivala več področij, objavljala pa bo tudi kritike koncertov mladih glasbenikov«. Ob takšni izjavi se težko znebimo občutka, da cenjeni odločevalci o usodi Muske revije sploh niso vzeli v roke, kaj šele brali.

Menimo, da glede na vse povedano kot avtorji, redni sodelavci revije Muska in Glasbene mladine Slovenije zaslužimo argumentirano obrazložitev situacije. ZGMS je društvo v javnem interesu in tudi prejemnik javnih sredstev. Naj bo vaša obrazložitev javna. Odgovore na zastavljena vprašanja pričakujemo v roku desetih dni od prejetja tega pisma.

Spodaj podpisani člani uredništva, izdajateljskega sveta in ostali sodelavci revije Muska se strinjamo z dopisom in podpiramo njegovo vsebino.

Igor Bašin, lr.

Katarina Juvančič, lr.

Mitja Reichenberg, lr.

Viktor Škedelj, lr.

Ičo Vidmar, lr.

Po elektronski pošti so strinjanje z vsebino dopisa izrazili naslednji sodelavci/ke in podporniki/ce revije:

Tine Vučko
Vesna Ocepek
Teja Rot
Janez Pirc
Tit Podobnik

Andrej Hočevar
Marko Jenšterle
Mario Batelić
Varja Velikonja
Janez Golič
Doris Šegula
Bogdan Benigar
Viva Videnović
Zoran Pistotnik
Tatjana Capuder
Pina Gabrijan
Luka Zagoričnik

Žiga Koritnik

Miha Zadnikar

Marina Žlender

Gregor Bauman

Borja Močnik

Nada Žgank

V vednost:

- Petra Mohorčič, predsednica UO ZGMS

- Upravni odbor ZGMS

- Ika Prušek, urednica revija Muska

O muski

2010-01-19T04:07:00.001-08:00

Muska je slovenska glasbena revija z izobraževalno, informativno, aktualno in žanrsko raznoliko vsebino; občasno je obogatena s prilogo esejev. V reviji je prostor za popularne in za nekonvencionalne glasbene prakse. Spremlja svetovno uveljavljene (ter tudi nove) in zanimive festivale doma in v tujini, ocenjuje nove, kakovostne izdaje plošč, recenzira knjige domačih in tujih avtorjev, objavlja ekskluzivne intervjuje z aktualnimi uveljavljenimi domačimi in tujimi glasbenimi osebnostmi ter tudi predstavlja obetajoče mlade glasbenike in se posveča zanimivim in v našem prostoru manj znanim tematikam (alžirski rai, grška rebetika, turška arabeska ...). Ne pozablja na oživljanje slovenske ljudske glasbe ter predstavljanje ljudske glasbene tradicije tujih dežel in izvajalcev. S poglobljeno in žanrsko raznoliko glasbeno vsebino se trudi zajeti aktualnosti, povezane z glasbeno ponudbo doma in po svetu, spremljati nove pojave v glasbi, usmerjati k sodobnemu ustvarjanju na vseh glasbenih področjih (npr. filmska glasba, ples). Njen namen je vzpodbujati zanimanje za različne glasbene zvrsti.